Travniška morska čebulica (Scilla litardierei)
Med morskimi čebulicami je najbolj znana dvolistna morska čebulica, pogosta znanilka pomladi. Podobna ji je zavarovana travniška morska čebulica (Scilla litardierei), ki pa ima v socvetju več manjših modrih cvetov.
Foto: Slavko Polak
Zaradi redkosti in ranljivega življenjskega prostora je močno ogrožena, saj lahko že en sam nepremišljen poseg usodno zmanjša številčnost te rastline pri nas. Zaradi redkosti tudi ne spodbujamo ogledovanje rastline na nahajališčih.
Travniško morsko čebulico sta na Planinskem polju leta 1977 odkrila botanika Viktor Petkovšek in Andrej Seliškar, ko sta preučevala rastlinske združbe. Uspeva v družbi rušnate masnice, močvirske kukavice in različnih šašev, torej le tam, kjer se od pozne jeseni do zgodnje pomladi pogosto zadržuje voda. Takšnih območij pa na Planinskem polju ni več veliko, le nekaj rastišč med Planino in Lazami, zato je ranljivost, s tem pa tudi odgovornost za ohranitev teh severnih rastlinskih mejnikov, še toliko večja.
Kljub temu da ima travniška morska čebulica zelo privlačne cvetove, jo zaradi redkosti lahko hitro spregledamo, ko pa odcveti, so možnosti za ogled rastline še toliko manjše. Tudi zaradi ogroženosti je bolje, da rastline ne iščemo, saj je njeno rastišče tako občutljivo, da bi jo lahko prizadel že nekoliko bolj množičen obisk (vir: Zavarovane rastline Slovenije).
Najpomembnejši vzrok za upadanje populacije travniške morske čebulice na Planinskem polju je povečanje intenzivnosti kmetijstva. Brez ukrepanja bo številčnost travniške morske čebulice še naprej hitro upadala. Povsem možno je, da bo vrsta v roku desetih let na tem območju na robu izumrtja ali pa bo povsem izginila.
Viri:
Natura 2000 v Sloveniji, rastline, 2004
Navadni netopir (Myotis myotis)
Foto: Simon Zidar
Slovenija se lahko glede na svojo majhnost pohvali z relativno velikim številom vrst netopirjev. V Evropi živi 32 vrst, v Sloveniji pa smo jih zabeležili kar 30 vrst. Največji med njimi je navadni netopir. Njegov razpon prhuti meri več kot 40 cm, tehta od 28 do 40g.
Po številu osebkov je zvonik cerkve sv. Marjete v Dolenji Planini na Planinskem polju drugo največje kotišče te vrste v Sloveniji in eno redkih v zahodni Sloveniji. Strokovnjaki ocenjujejo, da se na tem območju v poletnih mesecih zadržuje med 800 in 1.300 odraslih navadnih netopirjev. Spomladi se samice navadno združijo v večje porodniške kolonije v toplih podstrešnih prostorih, ki so primerni za vzgojo mladičev. V juniju in juliju vsaka samica skoti po enega mladiča, za katerega skrbi, dokler mladič ni sposoben samostojnega življenja (do konca avgusta oz. najkasneje septembra).
Kot vsi ostali netopirji je tudi navadni netopir zelo ogrožena živalska vrsta, zato je posebej varovan kot kvalifikacijska vrsta na območjih Natura 2000 – tudi Notranjskega trikotnika, ki zajema dele Cerkniškega in Planinskega polja.
Netopirji igrajo kot dobri lovci na žuželke pomembno vlogo pri vzdrževanju dinamičnega ravnovesja v naravi, saj lahko pripomorejo tudi pri uravnavanju števila žuželk, ki jih neradi vidimo v našem vrtu. Poleg tega so njihovi iztrebki (gvano) znani kot izredno kakovostno gnojilo. Gvano deluje tudi kot naravno sredstvo proti črvičkom podobnim zajedavcem in sredstvo za zatiranje plesni.
Viri:
Sdpvn-drustvo.si a
Sdpvn-drustvo.si b
Kosec (Crex crex)
Kosec je ptica selivka iz družine tukalic. Čeprav je velik kot grlica ga težko opazimo, ker je skrit med travo in grmičevjem. Svoje ime je dobil po oglašanju »krek-krek«, ki je se sliši podobno klepanju kose.
Kosec je pretežno travniška vrsta ptice, ki se od drugih evropskih vrst tukalic najbolj očitno razlikuje po svojem bivališču, saj edini ne naseljuje vodnih oziroma močvirskih habitatov. Njegov življenjski prostor so suhi ali močvirni travniki - negnojeni, pozno košeni.
Foto: Arhiv DOPPS
Gnezdi v večjem delu Evrope in srednje Azije, prezimuje pa v Južni in JV Afriki. Območje razširjenosti (areal) kosca v večini držav Srednje, Zahodne in Severne Evrope je razdrobljeno (fragmentirano), populacije pa so majhne. Skoraj na celotnem naselitvenem območju je bil v drugi polovici 20. st. zabeležen velik upad številčnosti kosca, najbolj izrazit v zahodnem delu njegovega območja razširjenosti. Ključen dejavnik, ki pogojuje naselitev kosca, je prisotnost visoke travniške vegetacije. Zaradi precej posebnih zahtev glede življenjskega prostora in poznega obdobja gnezdenja je kosec zelo občutljiv na povečanje intenzivnosti kmetijstva, natančneje gospodarjenja s travniki. V večjem delu areala so travišča, ki jih naseljuje kosec, pokošena že v prvi polovici gnezditvenega obdobja, kar je glavni vzrok za upad številčnosti kosca v Evropi - visoka smrtnost mladičev zaradi zgodnje in hitre košnje. Velikost populacije kosca v Sloveniji je bila leta 2015 ocenjena na 342 pojočih samcev, od tega na Cerkniškem jezeru 61 osebkov (vir: DOPPS).
Kosec je Natura 2000 vrsta. Z varovanjem njegovih življenjskih prostorov zagotavljamo primeren življenjski prostor tudi drugim vrstam in tako biotsko pestrost tega območja ohranjamo zanamcem.
Viri:
Ptice.si a
Ptice.si b
Pisana penica (Sylvia nisoria)
Pisana penica je naša največja penica. V Sloveniji živi osem vrst penic in vse razen žametne penice so izrazite selivke, ki prezimujejo v različnih predelih Afrike.
Foto: Borut Rubinić
Večina samcev pisane penice je izrazito svatovsko obarvana. Pri penicah je zanimiva tudi popolna menjava peres, saj vse odrasle penice to opravijo v Evropi. Čeprav penice živijo tako rekoč povsod, jih je najlaže opazovati v poletnem in jesenskem času, ko se prehranjujejo na plodovih bezga, krhlike in fige. Samec pisane penice ima spodnjo stran močno grahasto, pri samicah pa je slednja manj poudarjena. V obdobju gnezdenja se te penice zadržujejo v grmih črnega trna, navadnega šipka ali gloga. Srečamo jo tako v vlažnih predelih nizkih barij kot v suhih predelih Krasa. Njeno odločno petje velikokrat prekine značilni »trrrt, trrrt, trrrt« (vir: Šere, 2008).
Pisana penica je Natura 2000 vrsta. Z varovanjem njenih življenjskih prostorov zagotavljamo primeren življenjski prostor tudi drugim vrstam živali in tako biotsko pestrost tega območja ohranjamo zanamcem.